»Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih;... Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.«
Vsak izmed nas ima sovražnike, nasprotnike, antipatične. Če trdim, da jih nimam, potem spim in se ne zavedam. Vem, da bi jih moral ljubiti, toda zakoni (zapovedi) mi ne dajo moči, da bi kogar koli imel radi, kaj šele sovražnike. Zato zakoni in zapovedi porodijo le še dodatne občutke krivde.
Jezus je iz ljubezni do sovražnika naredil bistvo krščanstva. Če ljubim sovražnika, sem spoznal Boga v Duhu. On namreč nima sovražnikov, ampak samo sinove, ki so zame bratje, potrebni ljubezni. Ali torej Jezus od mene zahteva nekaj nemogočega? Na prvi pogled se že zdi. V resnici pa mi daje osvobajajoč dar. Bog ljubi moje sovražnike in mene, ker je njegova ljubezen brezmejna in zastonjska. Če tega še nisem dojel potem še vedno sodelujem s hudičem, ki hoče »svete« vojne. Če ubijam v imenu Boga (tudi z besedo) sem dvakratni zločinec: proti človeku in proti Bogu, četudi se sprva ne zdi. Bog, ki ukazuje ubijati, je satanski. Sili nas, da Sveti Trojici pripisujemo vse mogoče sprevrženosti. On pa je na križu izničil vse naše sprevržene podobe in predstave o Njem.
Ljubezen do sovražnika mi pokaže koliko sem že osvobojen od zla. Omogoča mi razlikovati med dobrim in zlom, ker me ne zaslepi, da bi ljudi ločeval na dobre in slabe, ampak udejanja resnico ljubezni. Jezus ni zahteval maščevanja za svoje morilce, ampak jim je z Očetom odpustil. S tem je pokazal, da je Sin, enak Očetu. Kristus da življenje za brate, ki ga ubijajo. Nadnje kliče milost odpuščanja. Z ljubeznijo do sovražnikov in molitvijo za preganjalce postajamo to, kar smo: Očetovi sinovi/hčere. Če ne ljubimo sovražnika, smo sovražnik Boga, nimamo se za njegovega sina/hči in ne moremo reči »Oče naš«. Naš Oče je materinski, usmiljen, On je Mati! (foto: Jože Novak)
ความคิดเห็น